Kdaj otrok zmore?
Takrat, ko ste prepričani, da še ne zmore.
Zmorejo, zmorejo marsikaj. Samo dobro je, če ne delate namesto njih in jih čimbolj spodbujate k samostojnosti. Otroci se učijo z izkušnjami. Že najmlajši, stari eno leto, se lahko obuvajo in sezuvajo sami - z vašo minimalno pomočjo. Lahko si nesejo krožnik na mizo in iz mize, pripravijo pribor, sezujejo nogavice. Sami, čimveč sami. Več kot odlično za njihov razvoj, povezave, finomotoriko, motorične spretnosti. Ko otrokom dovoliš, da poskušajo in delajo sami, naredijo sami ... ob tem čutijo zadovoljstvo. Kljub temu, da je kdaj težko mu ne odvzemate izkušnje, ampak greste čez frustracijo. In kakšen ponos in občutek zadovoljstva je šele takrat v otrokovih očeh. Neprecenljivo!
Otrok ne potrebuje popolnih pogojev – potrebuje priložnost, da poskusi, pade in zmore.
Otrokova sreča ne izhaja iz tega, ko nekdaj dobi na pladnju. Ampak ko vloži trud in energijo, se trudi, poskuša, pade in spet poskusi - tukaj je pravo zadovoljstvo. Ampak, da lahko pade mu morate spustiti roko, da hodi sam. Ga morate pustiti na igrala brez panike, zaupati in biti samo zraven. Šele takrat razvija svoje spretnosti, meje in zaupanje vase, motoriko. Naj bodo čimbolj umazani, naj packajo, naj raziskujejo. Če je otrok na sprehodu čist, je že postal preveč previden. Naj ima možnost packanja!
Vedno, ko sem imela kakšno individualno varstvo, sem poskrbela, da je otrok dobil ogromno izkušenj. Skakali so po lužah, uživali in bili mokri od glave do pet. Brskali so po zemlji, se igrali ob reki, se valjali po travi in bili BOSI vsepovsod! Vedno jih navajam nasamostojnost in pustim, da raziskujejo svoje meje. In že najmlajši plezajo po igralih, se obešajo, plezajo navzgor, tečejo po hribu, krepijo motorične spretnosti in padejo. In vstanejo. Pa poskusijo znova in znova. Domov vedno pridejo umazani od glave do pet in to je otrok, ki res lahko raziskuje.
Ne omejujte jih z lastnim pretiranim strahom. Zmorejo marsikaj. Naj hodijo bosi, ko se dovolj otopli in vse do jeseni. Ne jih ves čas obuvati, da jih ne bo 'pikalo.' Otroci, ki so navajeni hoditi bosi, tečejo po vseh kamnih. Po vseh površinah in stopalo je svobodno. In ko so že najmlajši plezali bosi po grmih, sem res lahko opazovala, kako uporablja vsak delček svojega stopala, ki ga v čevljih seveda ne more. Bosi! Z njimi sem hodila bosa na sprehode vsepovsod. Pa gresta enkrat mimo naju dve starejši gospe in pravi ena drugi: “A si vidla, bosi sta. To pa zdej res redko vidš, bosega otroka.”
In res je. In če je kdo med igranjem stopil na kakšen malo bolj špičast kamen, sem ga potolažila. In to je to. Nič panike in hitrega obuvanja, da ga ja ne bi slučajno še kdaj malo zabolelo. Ne. Še naprej je bil bos. Navajen. Pustite jim biti umazani od blata luž, smrklja, kred po celem obrazu. Umazan otrok je sproščen otrok. In naj se obešajo kot opice na igralih!
