Manj razlaganja, več mirne akcije v vzgoji
“Kakšne akcije, a moramo v hribe?”
Ja lahko, čimvečkrat. Ampak o čem govorim, ko uporabim besedo akcija? O premiku. Velikokrat pravite, da vaš otrok nič ne sliši, pa že stokrat ste mu nekaj povedali. Otrok še kako dobro sliši, samo navajen je, da pač govorite tja v tri dni. Govorite, razlagate in še malo razlagate, medtem ko on lahko še kar dela nekaj, kjer ste mu (recimo) postavili mejo. Ali pa ga prosite.
Zapomnite si, da ko otroka PROSITE, mu daste možnost da reče ne, da izbira. Recimo, da je zunaj -5 stopinj in greste do doma. Pa rečete: “Bi si prosim oblekel bundo?” In otrok seveda reče NE. In ga še malo prosite, hodite za njim, ga prepričujete in noče. Jah, kaj pa naj zdaj, bo brez? Otrok tukaj nima izbire in nehajte jih prositi. Povejte jim: “Gremo ven, obleci si bundo.” Torej dejstvo je, da bo bundo oblekel. Pika. Izbiro ima le pri tem, če je bo oblekel čisto sam ali pa mu pri tem malo pomagate. Pika. Noče in joka? Ja, ok. Lahko joka ja. Bundo bo še vseeno oblekel. Če ne bo, mu jo boste oblekli vi in greste ven. Še vedno joka? Ja, pač joka. Lahko joka, lahko je jezen. Lahko izrazi vse. Nima pa možnosti izbirati ali bi se pa on mogoče obul in oblekel. Nima.
Otroci se ne učijo iz naših besed, ampak iz tega, kar dejansko naredimo - predvsem s kakšno energijo to naredimo.
Veliko je pregovarjanja in dolgih razlag. Tako se otrokov nemir samo še stopnjuje, ker čuti medlo, neodločno energijo. In to je tisto, na kar se otrok odziva. Na energijo - ne spreglejte tega. Ne ENERGIJO.
Lahko mu kupite najbolj pisane kozarce z bleščicami, z nevem čem vse, samo da bi pil. Otrok potrebuje navaden steklen kozarec, postavljeno energijo in bo pil. Otrok ne potrebuje dolgih razlag. Kratki in jasni stavki ter postavljena energija. Torej, ko mu postavite neko zdravo mejo in je ne upošteva, sledi akcija.
Bom dala smešen primer za lažje razumevanje. Recimo da otrok stoji pri steni in nanjo začne risati z voščenkami. Poveste mu, da na steno ne sme risati, da lahko riše na papir. Otrok še naprej riše po steni. Začnete mu razlagati, da sosedov Tine tudi ne riše po stenah. Otrok še naprej riše po steni. Poveste mu, da ni lepo, da riše po steni in da bo moral potem vse to počistiti. Otrok še naprej riše po steni. Razložite mu, da če bo še naprej risal po steni, ne bo dobil risanke in da bo oči sigurno hud. Otrok še naprej riše po steni. Vprašate ga, če bi raje risal s kredami zunaj. Otrok še kar riše po steni. Nežno ga spodbudite (oh ta 'sočutna' vzgoja), da začuti, da to ni dobra izbira. Otrok še kar riše po steni.
Ali pa ... Otrok začne risati po steni. Poveste, da po steni ne sme risati, lahko samo na list papirja. Stopite do njega in mu vzamete voščenko. Počisti porisano steno. KONEC ZGODBE. Vidite?
Akcija, tega manjka. Manj govorjenja, velikooo več energijske jasnosti in akcije. Premik. Ne čakaš, ne prosiš. Postaviš mejo, jo držiš in nekaj za to narediš. Ne umikajte jim frustracij, ne pregovarjajte se tja v nedogled. Otroci potrebujejo energijsko jasnost in odločnost - odzivajo se na energijo.
