Z otrokom se ni potrebno ukvarjati 24/7.

Otrokom mora biti dolgčas - takrat se začne razvijati prava igra.

V današnji vzgoji je pogost občutek, da je potrebno otroke ves čas animirati, jim pripravljati aktivnosti, jih učiti, usmerjati, voziti na dejavnosti in zapolniti vsako minuto dneva. Pa to sploh ni potrebno – in za otroka tudi ne najboljše. Če ves čas potrebujejo animacijo je to zato, ker so se na to navadili. In samo čakajo. Velik del pa naredi starš. Na pladnju prinese.

'Joj, katero aktivnost naj še pripravim, da mu bo zanimivo?'

Nobene. Starš lahko samo sedi in je. Obstaja. In ta prisotnost je dovolj. Naj otrok vodi igro in vi samo minimalno sodelujte. Ne rabite zapolniti vsake tišine. Naj bo tišina. Krasno je, da ste prisotni v igri. Ampak velik in pomemben del učenja se pa zgodi, ko otrok raziskuje sam. Starš pa v miru pije kavico in ima trenutke zase. Ja, ob tem. Je samo navada.

Otroci, ki so pogosto animirani in vodeni, sami praktično ne vedo, kaj bi. Čakajo starša. Zelo pomembno je, da otroku kdaj postane dolgčas. Vsak dan! Takrat se namreč zgodi nekaj zelo dragocenega – začne razmišljati, ustvarjati, si izmišljati igro, raziskovati in uporabljati svojo domišljijo. Takrat se razvija samostojnost, vztrajnost, kreativnost in sposobnost reševanja problemov.

Otroci ne potrebujejo animacije in preusmerjanja pozornosti.

Otroci, ki so pogosto animirani in vodeni, sami praktično ne vedo, kaj bi. Čakajo starša. Zelo pomembno je, da otroku kdaj postane dolgčas. Vsak dan! Takrat se namreč zgodi nekaj zelo dragocenega – začne razmišljati, ustvarjati, si izmišljati igro, raziskovati in uporabljati svojo domišljijo. Takrat se razvija samostojnost, vztrajnost, kreativnost in sposobnost reševanja problemov.

Če je otroku vse vedno ponujeno na pladnju in je vsak trenutek zapolnjen, se nima priložnosti naučiti, kako se igrati sam in kako biti sam s sabo. To pa so zelo pomembne življenjske veščine. Samostojna igra ni zanemarjanje otroka. Samostojna igra je eno največjih učenj. Zato brez slabe vesti – ni treba, da ste otroku animator, učitelj in organizator ves dan.

‘Ja, potem se pa razburja, jezi in ne ve kaj bi počel.’

Krasno. Naj se. Naj bo v frustraciji in ga ne rešujete iz tega, mu ne daste idej na pladnju. Razumete, da je jezen to je pa tudi vse. To je dovolj. Razumevanje počutja je SOČUTJE. Ko si mislite in začutite – joj, bogi revež, zdaj pa joka … to ni sočutje. In tukaj mu izkušnjo odvzamete. In otrok to v sekundi začuti. Da je bogi in da nič ne more. In postane bogi. Starš ga pa rešuje. Namesto, da bi samo stal ob strani.

Kaj naj storim, ko ima otrok čustven izbruh?

Ne ustavljajte se toliko pri čustvenih izbruhih. Postavite svojo energijo in jasnost. Pač je jokal. Pač je imel čustven izbruh. Gremo naprej. Razumeš in greš naprej. Ne dramatiziraš in ne potenciraš. Pustite jih, da se igrajo sami. Ni treba vsake sekunde biti 100% zraven. In ja, starš lahko v miru poje, popije čaj in ja, otrok se lahko sam igra. Pustite jim, da včasih rečejo 'ne znam' in potem sami ugotovijo, da znajo.

Prehitro se jim pomaga. Prehitro se jim prinese. Prehitro se jim reši problem. In potem se čudite, zakaj ničesar ne naredijo sami. Frustracije so NUJNE za otrokov zdrav razvoj. Zato se jim nehajte izogibati, otroci (sploh pa današnji) jih nujno potrebujejo. Realne izkušnje. Manj zavijanja v vato. Več jasnosti, odločnosti in postavljene energije. Ta energija najbolj vpliva na otroka.

Če se vrnemo na tisto tišino in luknje, ki bi jih radi čimprej zapolnili.