Ko starši čakajo, da bo otrok pripravljen.
Otrok ne more vzgajati, je samo otrok. Vzgojo vodi starš.
Še ena vzgojna, kjer vzgojo vodi otrok, starš sledi in ni v svoji postavljeni, jasni energiji – ampak sprašuje, otrok odloča in seveda sledi zmešnjava.
'Bo že otrok povedal, ko bo hotel na kahlico. Bo že otrok povedal, ko bo hotel spat. Bo že otrok povedal, če hoče bundo pozimi. Bo že otrok povedal, kdaj ne bo imel več dude.'
In potem starši čakajo in čakajo. Malo sprašujejo, malo se pregovarjajo, spet malo vprašajo, če otrok mogoče bi. Da ne bo slučajno kdaj nekaj, česar ne želi, pa bo treba. Umikanje izkušenj, tlačenje čustev, izogibanje frustracijam. Izvor tega je v predšolskem obdobju. In čakajo, energija je medla, sprašujejo.
'Otroku je treba dovoliti, da sam pove.'
Starš se ustraši, noče otroku nič 'vsiljevati' in vse takoooo nežnoooooo s stooootimi vprašanji. Da se ne bi otrok razburil. Da se mu ne bi kaj zamerilo. Da ne bi jokal. Da mu ne bi bilo hudo. Da se ne bi znašel pred frustracijo. Mora se – to je EDINI način, da bodo v odrasli dobi znali hoditi čez težke situacije, frustracije in občutke. In teh bo MILIJON v življenju. Tako se učimo. Naj bodo opremljeni, naj se jim ne umika frustracij, naj imajo jasne meje.
Otrok ima že začetno deformacijo čeljusti, ampak otrok dude ne da. In starš čaka, da se otrok odloči, da neha uporabljati dudo. Si izmišljuje zgodbe, ga prosi, preusmerja, ga prepričuje. To je nejasna energija in to otrok čuti, na to se priklopi. Ko se STARŠ ODLOČI se stvari lepo postavijo na mesto. Ključna je starševa energija. Otrok ji sledi. In ne boste ga spraševali, dragi moji. Dude ne bo imel več in z njim boste šli skozi to frustracijo. V taki situaciji otrok nima možnosti izbire.
Pri kahlici je ponavadi tudi tako kot pri uspavanju in drugih vzgojnih izzivih – otroka se sprašuje, namesto da se mu pove in ga pelje na kahlo. To je to. Otrok sledi. Ja, lahko da pač noče in razumete, ga slišite – pa greste vseeno z njim čez to frustracijo in na kahlo bo šel. Problem je, ker se potem misli, da se ne upošteva otroka. Se ga. Ga slišite, razumete, ampak vi ga vodite. Bo pač malo jokal, saj ste z njim. Tukaj ne bo nastala travma.
Travma nastane, ko je otrok sam v joku. Vzorec nastane, ko se ves čas hitro skuša utišati jok – risanka, ekrani, animiranje, preusmerjanje pozornosti in izogibanje čustvenim izbruhom.
Manj kompliciranja, več jasne energije. Energija je vse. Energija s katero deluje starš najbolj vpliva na otroka. Začnite spremljati, kaj se sproži v vas ob otrokovem upiranju in joku. Manj fokusa na otroku – več na vas samih.
In ne bo otrok sam povedal, če bi on MOGOČE oblekel bundo pri -5 stopinjah. Ne bo. Pika. Tukaj nima možnosti – lahko izbere katero bundo bi imel. Modro ali rdečo, to je pa tudi vse. Noče? Ja, lahko da jo noče, lahko da se joka. Pa kaj? Naj se. Dobrodošlo in je zdravo je dajati čustva na plano. Ampak meja je jasna in stoji, nič se ne bo spremenilo. In naj fokus ne bo zdaj na tem čustvenem izbruhu še cel dan. Oblecite mu bundo in greste ven. Par minut.
Današnji otroci potrebujejo jasno in odločno energijo, zdrave meje in možnost iti čez frustracije BREZ UMIKANJA. To po skoraj 20-ih letih dela s predšolskimi otroki lahko z največjo zagotovostjo trdim. To nujno potrebujejo za zdrav razvoj. Starš v jasni in postavljeni energiji. Starš, ki vodi vzgojo in ne obratno!
